postaje

Mira otros diccionarios:

• postaje — postaje. m. Hond. Pago del impuesto municipal por el derecho a sacar del pueblo ganado vacuno para la venta …   Enciclopedia Universal

• postája — e ž (ȃ) 1. kraj, prostor, kjer se zaradi vstopanja, izstopanja potnikov ustavljajo javna prevozna sredstva: na postaji je čakalo veliko potnikov; izstopili bomo na naslednji, prvi postaji; vmesne postaje; ta vlak ustavlja na vseh postajah;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• Croatia — …   Wikipedia

• Demographics of Croatia — Population of Croatia (in thousands) from 1857–2011 Population: 4 290 612 (31 March 2011) …   Wikipedia

• Otpor! — logo Otpor! (Serbian Cyrillic: Отпор!, English: Resistance!) was a civic youth movement that existed as such from 1998 until 2003 in Serbia (then a federal unit within FR Yugoslavia), employing nonviolent struggle against the regime of Slobodan… …   Wikipedia

• traduktionim — traduktiònīm m <G traduktioníma> DEFINICIJA lingv. pseudonim koji je nastao od prijevoda autorova imena na neki strani jezik (npr. Lisičić postaje Fuchs, Vukić postaje Farkaš i sl.) ETIMOLOGIJA vidi traducionizam …   Hrvatski jezični portal

• komandír — ja m (í) 1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja; komandir čete, voda 2. vodja oddelka ali postaje milice: komandir daje navodila dežurnemu miličniku / komandir postaje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• oddaljíti se — ím se tudi oddáljiti se im se dov., oddáljil se (ȋ í; ā ȃ) 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• peljáti — péljem tudi ám nedov., pêlji peljíte; pêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spravljati kam: peljati drva, pohištvo, seno; peljati sadje na trg, žito v mlin; peljati koga v mesto; peljati na avtomobilu, vozu, v samokolnici; z brodom so jih… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

• uràd — áda m (ȁ á) 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika